Med ignoranco velesil in nacionalisticnimi pritiski
V letih po drugi svetovni vojni so zmagovite velesile na Dunaju predstavljali štirje visoki komisarji. Eden redkih stikov z visokimi komisarji velesil, ki ga je Joško Tischler tudi sam delil z javnostjo, se je zgodil kmalu po ustanovitvi Narodnega sveta koroških Slovencev, ko jim je po lastnih besedah na Dunaju predal »manjšinski statut«, izdelan v okviru nove organizacije. Iz korespondence v družinski zapuščini je razvidno, da ga je 18. julija 1949 izvršilni odbor Narodnega sveta koroških Slovencev poslal ameriškemu visokemu komisarju Geoffreyju Keyesu. V spremnem dopisu, ki sta ga podpisala Tischler in Dolfej Picej, je bilo uvodoma poudarjeno, da naj bi se v Narodnem svetu koroških Slovencev povezale vse skupine in organizacije koroških Slovencev, razen Osvobodilne fronte. Kratek opis vsebine statuta sta Tischler in Picej strnila v dveh točkah. Prvič, naj bi dokazoval, da lahko prava demokracija zagotavlja narodnostne pravice tudi majhni narodni skupnosti. In drugič, naj bi se s tem obnovil in zavaroval mir »med obema deloma ljudstva v deželi Koroški«, s čimer bi bili tudi onemogočeni ekscesi. Na koncu sta pozvala predstavnika ZDA, da naj prav slednje spričo sporočil Atlantske listine predloženi status obravnavajo dobronamerno. Kljub določenim zagotovilom s strani velesil, pa te v pogajanja o državnopravni prihodnosti Avstrije predstavnikov manjšin niso vključile.
Joško Tischler in Fran Erjavec, v Parizu živeči strokovnjak za zgodovino koroških Slovencev / Joško Tischler und Fran Erjavec, in Paris lebender Experte für die Geschichte der Kärntner Slowenen (1954).
(ADT/ZRC SAZU)
Tischler in deželni glavar Wedenig / Tischler und Landeshauptmann Wedenig (1963).
(ADT/ZRC SAZU)
Po sporu z Informbirojem je postalo jasno, da je Jugoslavija tudi glede koroškega vprašanja ostala brez podpore Sovjetske zveze. Nasprotja med Stalinom in zahodnimi velesilami so bila takrat že očitna, a to še ni pomenilo tudi, da lahko koroški Slovenci sedaj računajo na britansko razumevanje. Tischler je vseeno poskušal reševati, kar se je rešiti dalo. Njegova protikomunistična drža mu gotovo ni škodila v odnosih z britansko zasedbeno oblastjo, ki je bila vendarle na določenih področjih pripravljena podpreti njegova prizadevanja. To se je pokazalo pri pobudi pomladi 1950, da se glasilo Narodnega sveta koroških Slovencev Naš tednik združi s Koroško kroniko.
Na letnem občnem zboru 20. marca 1951 je Tischlerjeva organizacija med glavnimi političnimi usmeritvami izpostavila zahtevo po ustavno zajamčeni enakopravnosti, hkrati pa poudarila lojalnost državi. Izrazila je tudi odločno zahtevo, »da se opustijo vsakovrstni poskusi narodno skupnost uporabljati kot drobiž v politični borbi med raznimi strankami ali pa pri matični državi v meddržavni politiki«. Medtem je postopno prišlo tudi do normalizacije odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo, ki je 6. januarja 1951 ukinila vojno stanje s sosednjo državo. Bile so odpravljene številne omejitve v bilateralnem poslovanju, prišlo je do prvih ministrskih obiskov. Na sovjetsko pobudo so se v začetku leta 1955 pospešila pogajanja med štirimi velesilami in Avstrijo. V dvorcu Belvedere je bila 15. maja podpisana Državna pogodba o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije.
Dopis Joška Tischlerja in Dolfeja Piceja visokemu komisarju ZDA / Schreiben von Joško Tischler und Dolfej Picej an den Hochkommissar der USA, 18. 7. 1949.
(ADT/ZRC SAZU)
Tischlerjeva odstopna izjava, naslovljena na deželnega glavarja Piescha /Tischlers Rücktrittserklärung, adressiert an den Landeshauptmann Piesch, 6. 11. 1945.
(ADT/ZRC SAZU)
Na sprejem pogodbe sta se obe osrednji organizaciji koroških Slovencev odzvali enotno. V spomenici 11. oktobra 1955, ki je obsegala 14 strani, sta podali svojo razlago manjšinskih zaščitnih določil Avstrijske državne pogodbe. Spomenica je izhajala iz stališča, da so si koroški Slovenci pravice iz 7. člena pogodbe »priborili z neupogljivo voljo do obstoja, zlasti še v trdem odporu in uporu proti nacizmu na strani zavezniških sil in z ogromnimi žrtvami«. Njeni predstavniki so zagotovili, da si bodo prizadevali preprečevati nacionalne razprtije: »Pripravljeni smo, da tvorimo most, ki naj veže naroda-soseda in sosedni državi, kar bo nov in trden element miru v tem delu Evrope. Uspešno izvrševanje tega našega poslanstva pa zavisi tudi od dobre volje avstrijske države, ki mora priznati osnovno, prirodno pravico in težnjo vsake etnične skupine in vsakega naroda, da hoče živeti in kulturno ter gospodarsko napredovati.« V nadaljevanju je bilo v spomenici podrobno pojasnjeno, kako si predstavniki obeh osrednjih organizacij predstavljajo izpolnjevanje 7. člena pogodbe. Glavna pozornost je bila posvečena zagotavljanju enakopravnosti na šolskem, kulturnem, upravnem in sodnem področju. Izražena je bila tudi zahteva po ustanovitvi dveh posebnih narodnostnih referatov z višjima uradnikoma na čelu, od katerih bi eden deloval pri uradu zveznega kanclerja, drugi pa pri uradu koroške deželne vlade. Sklepna zahteva spomenice pa je bila sprejem posebnega zakona: »Vsa ta določila v zaščito narodnostnega značaja in narodnostnih pravic naj bi končno postala vsebina posebnega manjšinskega zakona, ki naj preko ustavno zajamčene individualne enakopravnosti državljanov slovenske narodnosti uresniči enakopravnost slovenske narodne manjšine kot celote in upošteva našo zahtevo, da hočemo koroški Slovenci živeti kot enakopravni med enakopravnimi.«
Čeprav Tischler ni sodeloval v diplomatskih pogajanjih o Avstrijski državni pogodbi, pa je vendarle po njenem podpisu gradil svojo politiko na brezpogojnem spoštovanju njenih določil. Še dve leti pred smrtjo je o tem dejal: »Manjšinsko vprašanje je
rešljivo le s točnim spolnjevanjem besedila državne pogodbe. Zakone dunajskega parlamenta ta vsak čas lahko razveljavi, besedila državne
pogodbe pa ne more.«
Spomenica koroških Slovencev z dne 11. oktobra 1955 / Memorandum der Kärntner Slowenen vom 11. Oktober 1955.
(ADT/ZRC SAZU)