Slovo starešine slovenske narodne skupnosti
Joško Tischler je nedvomno pustil močan pečat na različnih področjih družbenega življenja, na političnem, kulturnem in šolskem. Njegova dolga doba aktivne javne osebnosti, ki v svojem delovanju vidi predvsem življenjsko poslanstvo, mu je pri tem še dodatno omogočala, da je krepil in obdržal velik vpliv v družbi. Tudi po upokojitvi je še naprej predstavljal starešino slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Ni bil samo »veliki
stari mož« ene od krovnih organizacij, ki jo je sam ustanovil, ampak je njegova avtoriteta pogosto presegala klasične svetovnonazorske in strankarske delitve znotraj narodne skupnosti. Njegov ugled ni presegal samo deželnih, ampak tudi državne meje. Ob 75-letnici mu je pisatelj Boris Pahor, najbolj znani slovenski borec proti fašizmu v zamejstvu, ki je bil do svojih sodobnikov pogosto kritičen zaradi pomanjkanja narodnega čutenja, zaželel, da bi bil »še dolgo vrsto let viden zgled našega narodnega ponosa«.
Zahvala Joška Tischlerja veleposlaniku Gustavu Vlahovu za predajo odlikovanja / Dankesworte Joško Tischlers an den Botschafter Gustav Vlahov für die Überreichung des Ordens, 14. 1. 1977. (ADT/ZRC SAZU)
Čestitka pisatelja Borisa Pahorja ob Tischlerjevi 75-letnici / Gratulation des Schriftstellers Boris Pahor zum 75. Geburtstag Tischlers, 19. 5. 1977. (ADT/ZRC SAZU)
Ob poslovilnem obisku 8. januarja 1977 je odhajajoči veleposlanik Gustav Vlahov Tischlerju izročil visoko odlikovanje – red jugoslovanske zvezde z zlatim vencem. Tischler je ob tej priložnosti posebej izpostavil ustanovitev Slovenske gimnazije, saj je bil »prepričan, da bo mladina nosilec misli skupnega življenja in medsebojnega razumevanja obeh sosednjih držav«. Odgovor veleposlaniku je sklenil s previdno napovedjo, da bo cilj njegovih političnih prizadevanj nekoč vendarle dosežen: »Pač pa bo ta pot še dolga in trnova in tudi jaz sem prepričan, da ne bomo doživeli uspehov ne danes, ne jutri, a doživeli jih bomo.«
Kljub upokojitvi in bolezni je Tischler še naprej pozorno spremljal aktualna dogajanja. Ali kot je ob njegovi smrti ugotovil Marjan Sedmak, dopisnik dnevnika Delo na Dunaju: »Ne glede na bolezen, ki jo je prav spričo svoje žilavosti večkrat zapored premagal, vse do zadnjega ni obstajal ob strani.« Bolezen ga je premagala 23. januarja 1979.
LetaTelegram kanclerja Bruna Kreiskega Jošku Tischlerju z željo po čimprejšnjem okrevanju / Telegramm des Kanzlers Bruno Kreisky an Joško Tischler mit besten Genesungswünschen, 12. 1. 1979. (ADT/ZRC SAZU)
Ob Tischlerjevi smrti so izrazi sožalja in telegrami prihajali s številnih mest. V Avstriji so se na ta način od njega med drugim poslovili zvezni predsednik Rudolf Kirchschläger, kancler Bruno Kreisky, vicekancler Hannes Androsch in koroški deželni glavar Leopold Wagner. Med jugoslovanskimi oblastniki so poslali sožalja predvsem slovenski politiki, na zvezni ravni sta bila to član predsedstva SFRJ Edvard Kardelj in izvršni sekretar Zveze komunistov Jugoslavije Stane Dolanc, na republiški pa predsednik skupščine Socialistične republike Slovenije Milan Kučan in predsednik njenega izvršnega sveta Anton Vratuša.Z obeh strani meje so sožalje izrazili tudi cerkveni dostojanstveniki, mariborski Vekoslav Grmič in krški škof Josef Köstner, ki sta govorila tudi na pogrebu 29. januarja. Škof Köstner, ki je vodil mašo, se je zahvalil Tischlerju »za zgled pristnega krščanskega življenja in za pionirsko sodelovanje pri organizaciji laiškega apostolata v krški škofiji«. Grmič se je od pokojnika poslovil v imenu celotne slovenske Cerkve in ga označil za človeka, »pri katerem bi morali to besedo pisati z veliko začetnico«. Na pokopališču v Žrelcu se je »od osrednje kulturno-politične osebnosti predvojne in povojne dvojezične Koroške« v govoru ob grobu poslovil tudi njegov naslednik v vodstvu Slovenske gimnazije, ravnatelj Reginald Vospernik. Pogreba se je udeležil tudi celovški župan Leopold Guggenberger.
Parte ob smrti Joška Tischlerja / Parten anlässlich des Todes von Joško Tischler. (ADT/ZRC SAZU)
Poročanje Našega tednika ob Tischlerjevi smrti / Berichte in der Wochenzeitung Naš tednik anlässlich des Ablebens von Joško Tischler.
Najožji politični sodelavci so se od Tischlerja pred pogrebom poslovili na žalni seji Narodnega sveta koroških Slovencev 29. januarja, na kateri je imel obširen žalni govor Matevž Grilc. Njegovo »narodnopolitično oporoko« je povzel z naslednjimi načeli: »Realnost, politična prisotnost, enotnost, pripravljenost za dialog na podlagi člena 7 avstrijske državne pogodbe in dobri odnosi z matičnim narodom.« Žalno sejo je sklicala tudi Krščanska kulturna zveza. Njen predsednik Lovro Kaselj je izpostavil Tischlerjevo zavedanje, da sta narodnostna politika v zamejski skupnosti in kulturno ustvarjanje neločljivo povezana. Sožalno pismo je pokojnikovi družini poslal tudi predsednik Zveze slovenskih organizacij Franci Zwitter. Generalni sekretar Avstrijske lige za človekove pravice Erich Körner je v nekrologu izpostavil zlasti Tischlerjevo vlogo na šolskem področju, spomnil pa je tudi na njegov pogum v času nacističnega režima. Po Körnerjevem mnenju je po zlomu tretjega rajha Tischler postal »Figl koroških Slovencev«, saj je branil njihove interese tako v odnosu do novih avstrijskih instanc kot tudi britanskih okupacijskih oblasti na eni strani, kakor tudi do nerealističnih direktiv jugoslovanskih komunistov na drugi.
Med pismi, ki so se ohranili v družinski zapuščini, posebej izstopa rokopis, ki ga je na dan Tischlerjeve smrti napisal Janko Messner, znani koroški slovenski literat in profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu. V posmrtnem dialogu je med drugim zapisal: »Imenujejo te očeta te naše gimnazije. Pravi oče skrbi za vse člane svoje družine, tudi za svoje ‚zgubljene sinove‘. Ti si se trudil. Nesebično. Zato si dajal drugim priznanje za trud. Tvoje geslo je bilo: najprej služba, potem družba. Bil si priden ko mravlja, učil revne dijake zunaj šole zastonj. In jih nasitil. Če je bilo treba, si za našo gimnazijo garal.«