Od premestitve v Bregenz do padca nacističnega režima
V Bregenz je Tischler pripotoval 24. aprila 1939. Družina je začasno ostala v Beljaku, sam pa se je takoj po prihodu v Bregenz podal iskat stanovanje. Dobil ga je v hiši na Metzgerbildstrasse 1, lastnik pa je bil sodnik Johann Michael Benzer, sicer nasprotnik nacionalsocializma. Postala sta prijatelja in se sproti obveščala o novicah, ki sta jih zvečer ujela pri ilegalnem poslušanju radia. To je bilo tiste čase smrtno nevarno početje, če je prišel na sled poslušalcem Gestapo.
Tischlerjeva družina v Bregenzu / Tischlers Familie in Bregenz.
(ADT/ZRC SAZU)
Tischler v Bregenzu /Tischler in Bregenz.
(ADT/ZRC SAZU)
Fotografija vagonov ob vrnitvi družin koroških slovenskih izseljencev / Foto der Waggons bei der Rückkehr der Familien der Kärntner Heimatvertriebenen, 17. 7. 1945. (ADT/ZRC SAZU)
Domovanje Joška Tischlerja v Bregenzu /Haus in Bregenz, in dem Joško Tischler wohnte.
(ADT/ZRC SAZU)
Tischler je tudi po premestitvi v Bregenz še naprej ostal predsednik Slovenske prosvetne zveze. V tem svojstvu je sicer nastopil tudi na božični dan 1939 na občnem zboru v Celovcu. Vendar ne kot glavni govornik, ampak zgolj v zaključnem delu, v poročilu Koroškega Slovenca je uradno naveden kot »med šolskim letom službeno odsotni predsednik S. P. Z.«. Očitno se je slovenskih voditeljev na Koroškem vedno bolj polaščal pesimizem. Namesto odločno izraženih pričakovanj, da bo tretji rajh bolje poskrbel za slovensko manjšino, kot je avstrijska prva republika, je bilo sedaj slišati le še zgolj previdne prošnje, naj se ohrani vsaj del pravic koroških Slovencev.
Hitlerjevi prvotni načrti na Balkanu se niso uresničili, saj so v Beogradu izvedli državni udar. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so Sile osi napadle Jugoslavijo. Kako je sam gledal na jugoslovansko tragedijo, je Tischler v javnosti razložil na predvečer pete obletnice aprilske vojne: »Ugotoviti moramo, da se Slovenci nismo veselili, ko je padla meja na Karavankah, ker smo dobro vedeli in se zavedali, da je bila Jugoslavija tudi naš zaščitnik, čeprav smo živeli izven njenih meja. Kaj pa je pomenila Jugoslavija za narode onstran gorovja, so tudi oni prav kmalu doživeli. Pri tem podiranju meje na Karavankah se je veselil pretežni del Korošcev in je bil v veliki meri tudi deležen plena.« Že dan po napadu na Jugoslavijo je policija Tischlerja aretirala. Kljub temu, da so ga nacisti spravili za rešetke, je moral še naprej poučevati: dopoldan ga je policija peljala v šolo, opoldne pa je moral nazaj v zapor. Vendar so bili ti ukrepi proti njemu kmalu preklicani. V Bregenzu je Tischler vzpostavil tudi stik z družinami koroških Slovencev, ki so bili aprila 1942 nasilno preseljeni v Nemčijo. Prvič se je Tischler napotil k izseljencem na Hesselberg za binkoštne praznike 1942. Slovenskim družinam je poskušal pomagati po najboljših močeh. Za otroke je, denimo, v Bregenzu priskrbel šolske potrebščine.
Tischlerjeva prošnja na deželni šolski svet za Predarlsko / Tischlers Ansuchen an den Landesschulrat für Vorarlberg, 20. 5. 1939.
(ADT/ZRC SAZU)
Pomladi 1945 se je nacistični režim končno zlomil. Na Koroškem je prišlo do zamenjave oblasti še pred vkorakanjem zavezniških in partizanskih čet. Gauleiter Friedrich Rainer je namreč 7. maja odstopil, njegov tesni sodelavec
Meinrad Natmeßnig pa je oblast predal predstavnikom predvojnih demokratičnih strank. Tischler je bil ob menjavi oblasti na Koroškem še vedno na Predarlskem. Slovo od učencev v Bregenzu je bilo čustveno. Bil je tako priljubljen med njimi, da so se mu ob zadnjem pozdravu postavili v špalir. Tischler se je nato na prošnjo
koroških izseljencev s kolesom odpravil prek Ulma na Hesselberg.
V skladu z naročilom ameriške zasedbene oblasti je bilo slovensko taborišče v Hesselbergu izpraznjeno 15. julija, prebivalci pa odpeljani v Nürnberg. Tu so jih pridružili transportu jugoslovanskih ujetnikov, pripornikov in prisilnih delavcev. Po treh dneh so 17. julija zjutraj prispeli v Beljak. Tischler in izseljenci so tu čakali na lokomotivo za vožnjo proti Celovcu. Toda v teku popoldneva se je na beljaški postaji razširila vest, da želijo Britanci slovenske izseljence poslati nazaj v Nemčijo. Tischler je naletel pri vlaku na železničarja, ki je imel svoje otroke na beljaški gimnaziji in ga je prepoznal. Ko mu je povedal, da naj bi vlak odpeljal proti severu, je Tischler ukazal, naj vsi potniki izstopijo. Izseljenci so ga poslušali in v nekaj minutah izpolnili povelje. Tischler se je moral takoj zglasiti v pisarni britanskega službujočega postajnega častnika, ki mu je z grozečim tonom – udarjajoč s svojo palico mimo Tischlerjeve glave po mizi – naročil, naj se izseljenci nemudoma vrnejo na vlak. Ko mu je Tischler dejal, da vodi svoje rojake v domovino, ne pa v ponovno pregnanstvo, je častnik potegnil pištolo. Tischlerjeva reakcija je bila drzna: »Lahko me ustrelite, toda na Koroškem, ne v Nemčiji.« Drama je dosegla vrhunec, ko so se slovenske žene protestno ulegle na tračnice, otroci, ki jih je bilo v transportu okoli 140, pa so jokali in kričali. Ker so žene med koroškimi orožniki prepoznale tudi može, ki so bili pred tremi leti udeleženi pri izseljevanju, je nastalo tako kričanje in zmerjanje, da so bili Britanci prisiljeni avstrijske policiste umakniti. Po Tischlerjevem posredovanju pri koroškem deželnem glavarju Hansu Pieschu je britansko poveljstvo naposled koroškim slovenskim družinam dovolilo, da se odpeljejo v Celovec.
Tischlerjevo poročilo britanski zasedbeni oblasti v Celovcu o dogajanjih v zvezi z vrnitvijo koroških slovenskih izseljencev / Tischlers Bericht an die britische Besatzungsmacht in Klagenfurt über die Ereignisse im Zusammenhang mit der Rückkehr der vertriebenen Kärntner slowenischen Familien.
(ADT/ZRC SAZU)
Malo je manjkalo in bi nesrečne žrtve nacistične rasne politike doletela nova velika krivica, tokrat v režiji zaveznikov, ki so prej uspešno premagali skupnega nacističnega sovražnika. Tischler je nesebično pomagal družinam koroških slovenskih izseljencev (sam jih je raje označeval za povratnike) iz občutka dolžnosti, čeprav takrat ni imel nobene formalne funkcije. Njegova moralna avtoriteta je zadostovala, da je kljub zahtevnim oviram, ki jih je izseljencem postavljala britanska zasedbena oblast, njihovo vrnitev izpeljal uspešno.