Zadnja vrnitev
Petdeseta obletnica koroškega plebiscita 10. oktobra 1970 je bila povod za zaostritev političnih razmer na Koroškem. Predstavniki koroških Slovencev so tri tedne prej praznovali stoto obletnico taborov na Koroškem in predsednik Zveze slovenskih organizacij Franci Zwitter je na proslavi v Bistrici nad Pliberkom obudil idejo o Zedinjeni Sloveniji. Sicer ne v smislu upravnega združevanja slovenskega etničnega ozemlja iz Majarjevih časov, ampak manifestacije za »slovenski kulturni prostor« na podlagi dobrososedskih odnosov. Odgovor KHD je sledil 10. oktobra v glasilu Ruf der Heimat, ki je odražal skrajno nacionalistično pričakovanje, da bo eden od obeh narodov na Koroškem moral izginiti. Sledili so protesti obeh osrednjih slovenskih organizacij, socialistična vlada kanclerja dr. Bruna Kreiskega na Dunaju in prav tako socialistični deželni glavar Hans Sima sta se odločila za začetek dialoga. V zahtevnem položaju, v katerem se je znašla slovenska narodna skupnost, so člani Narodnega sveta koroških Slovencev h kandidaturi za predsednika spet pritegnili tedaj že upokojenega Tischlerja. Sam je kasneje svojo odločitev utemeljil kot dejanje »v sili razmer«, ko ni mogel stati ob strani: »Pač pa sem videl na hodniku mlade fante in može, ki so se bili pripravljeni žrtvovati.« Za predsednika je bil ponovno izvoljen 30. januarja 1972. To je bila njegova zadnja vrnitev v politiko.
Joško Tischler za govorniškim odrom / Joško Tischler am Rednerpult. (ADT/ZRC SAZU)
Tischlerjeva članska izkaznica v Narodnem svetu koroških Slovencev / Tischlers Mitgliedsausweis beim Rat der Kärntner Slowenen. (ADT/ZRC SAZU)
Sima je konec marca 1972 objavil nekatere podrobnosti načrta za zakon o dvojezičnih krajevnih napisih, Kreisky pa se je 6. aprila na to temo sestal z delegacijo koroških Slovencev. Zakonski predlog se je opiral na ljudsko štetje iz leta 1961 in ne na pogojni odstotek deleža prebivalstva na dvojezičnem območju. Zavrnili sta ga obe osrednji organizaciji koroških Slovencev, saj je upošteval le 205 od 850 krajev na dvojezičnem območju. Zakonski predlog je po drugi strani motil tudi koroške nemške nacionaliste, ki so s svoje strani pritiskali, da ne bi bil izglasovan. V dunajskem parlamentu je bil sprejet le s tremi glasovi večine – 90 proti 87, zanj so glasovali samo socialisti. Zgodaj zjutraj 20. septembra so začeli postavljati prve dvojezične napise in jih postavili okoli petdeset. Delavce, ki so jih postavljali, je nemško govoreče lokalno prebivalstvo zmerjalo, očitki so leteli predvsem na Simo. V dneh pred obletnico plebiscita 10. oktobra se je začelo nasilno odstranjevanje krajevnih napisov (Ortstafelsturm) z organiziranimi pohodi nacionalistov. Tischler in Zwitter sta 16. oktobra zaprosila za podporo jugoslovanskega generalnega konzula v Celovcu Bojana Lubeja. Sledila je 6. novembra prva jugoslovanska protestna nota, 12. decembra je o problematiki med obiskom v Ljubljani spregovoril jugoslovanski predsednik
Josip Broz Tito in pozval Avstrijo, naj uresniči obveznosti iz Avstrijske državne pogodbe. Koroško vprašanje se je internacionaliziralo in postalo predmet številnih diplomatskih razprav.
Letak KHD z naslovom Resnica o južni Koroški / Flugblatt des KHD mit dem Titel Die Wahrheit über Südkärnten (1972). (ADT/ZRC SAZU)
Letak KHD z naslovom 5 slovenskih privandrancev zadostuje / Flugblatt des KHD mit dem Titel 5 slowenische Zuwanderer genügen (1973). (ADT/ZRC SAZU)
Letak NDP (za vsebino odgovoren Norbert Burger) / Flugblatt der NDP (für den Inhalt verantwortlich Norbert Burger). (ADT/ZRC SAZU)
Letak NDP (za vsebino odgovoren) / Flugblatt der NDP (für den Inhalt verantwortlich Rudolf Fahnl). (ADT/ZRC SAZU)
Narodni svet koroških Slovencev je med Tischlerjevim drugim mandatom dokončno normaliziral odnose z Ljubljano in Beogradom. Kot je nekoč poudaril njegov naslednik v vrhu krovne organizacije Matevž Grilc, je ta normalizacija temeljila na načelu, da »priznava država matičnega naroda NSKS kot samostojni subjekt z lastno ideološko usmerjenostjo in se ne vmešava v notranje zadeve naše organizacije«. Sredi januarja 1973 sta Tischler in Franci Zwitter skupaj obiskala Ljubljano. Tudi na zborovanju v Celovcu 15. maja istega leta, s katerim se je okoli tristo predstavnikov obeh osrednjih organizacij spomnilo 18. obletnice podpisa Avstrijske državne pogodbe, je Tischler nastopil skupaj s Zwittrom. Ob tej priložnosti je Tischler poudaril: »Z vso odkritostjo zahtevamo pravice, ki so nam zajamčene v državni pogodbi, z isto odkritostjo se priznavamo k slovenskemu narodu.«
Spor glede dvojezičnih krajevnih napisov ni pojenjal. »Za narod in domovino«, kot se je glasilo geslo na letakih, se je angažiral zlasti KHD in širil svojo »resnico o južni Koroški«. Poleg KHD in svobodnjakov se je med drugim v protislovensko kampanjo vključila tudi Narodnodemokratska stranka (Nationaldemokratische Partei – NDP). Na proslavi obletnice plebiscita 13. oktobra 1974 je pritegnil pozornost transparent, ki je označil Slovensko gimnazijo za »Veliki strup«. Ozračje na Koroškem je bilo dejansko zastrupljeno. Osrednji organizaciji koroških Slovencev sta istega leta izdali knjigo, v kateri sta dokazovali nespoštovanje določil Avstrijske državne pogodbe na različnih področjih. Pozvali sta dunajsko vlado, naj se reševanja odprtih vprašanj končno loti v duhu širokogrudnosti in strpnosti.
Sledilo je dolgo obdobje novih pogajanj. Na občnem zboru Narodnega sveta koroških Slovencev 15. maja 1976 Joško Tischler ni več kandidiral, za predsednika je bil izvoljen Matevž Grilc. S tem se je zaključila politična kariera starešine slovenske narodne skupnosti.