Predsednik Slovenske prosvetne zveze 

Nacistični puč 25. julija 1934 je pretresel ne samo vso Avstrijo, ampak so se ob njem zganili tudi v vseh glavnih evropskih prestolnicah. Čeprav ni bil uspešen, so prevratniki umorili kanclerja Engelberta Dollfussa, ki je bil po ustanovitvi stanovske države trn v peti Adolfu Hitlerju in njegovim nacističnim privržencem. Tischlerjev politični vzpon se je začel prav v stanovski državi, ki jo je kot zvezni kancler nato vodil Dollfussov naslednik Kurt Schuschnigg.

Hochzeit

Poročna fotografija Joška in Ane Tischler / Heiratsfoto von Joško und Ana Tischler.

(ADT/ZRC SAZU)

V tistem času je bilo tudi razpisano sistematizirano mesto za matematiko in fiziko na realni gimnaziji v Beljaku, za katerega je zaprosil Tischler in ga kot edini kandidat tudi dobil. 14. novembra 1934 je končal službovanje v Fürstenfeldu in nastopil delo v Beljaku. Po vrnitvi na Koroško se je aktivno vključil v politično življenje. Deloval je v okviru Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško, ki se je 22. novembra 1934 preimenovala v Slovensko prosvetno zvezo. Njen predsednik je bil takrat duhovnik Vinko Poljanec, v statutu pa je bila izrecno definirana kot osrednja kulturna organizacija koroških Slovencev, ki ima za nalogo ustanavljanje nepolitičnih društev na krščanskosocialnih načelih.

Na predlog deželnega vodje Domovinske fronte Arnolda ­Sucherja, ki je bil v letih 1936–1938 koroški deželni glavar, je bil Tischler imenovan v sosvet njenega deželnega vodstva. V tem svojstvu je nato skupaj z namestnikom Ivanom ­Starcem zavzeto nastopal na javnih prireditvah. Na 29. letnem občnem zboru Slovenske prosvetne zveze 18. marca 1937, ki se ga je udeležilo okoli 300 zastopnikov, je bil Tischler izvoljen za predsednika. Kakšen je bil njegov takratni politični vsakdanjik, je Tischler kasneje na kratko opisal v spominih: »Dvakrat tedensko sem bil popoldne v Celovcu, kjer smo se posvetovali z dr. Petkom in raznimi slovenskimi duhovniki, predvsem z gospodom Starcem in z gospodom Poljancem in tajnikom zveze dr. Vinkom ­Zwittrom. Prosvetna zveza je – politične stranke so bile prepovedane – gojila v prvi vrsti pevsko in odrsko kulturo, prirejala številne prireditve in šesttedenske kuharske tečaje, ki jih je vodila Hartmanova Milka.«

Po dolgih desetletjih strankarske prevlade nemških nacionalcev se je stanovska država, nad katero se je z grozečo hitrostjo širila senca tretjega rajha, v Tischlerjevih očeh vendarle pokazala kot priložnost, da pride vsaj do delne izpolnitve slovenskih narodnih zahtev. Zavedal se je namreč, kaj naj bi bila alternativa Schuschniggovega političnega padca. Za 13. marec 1938 je Schuschnigg razpisal plebiscit za avstrijsko državo. Toda Hitler je to preprečil in 12. marca zasedel Avstrijo.

Anšlus je pomenil za nemške nacionaliste na Koroškem dobro priložnost, da nadaljujejo sistematično raznarodovalno delo, začeto po plebiscitu leta 1920. Uradno so sicer zaradi navodil iz Berlina, kjer so računali na zavezništvo s Kraljevino Jugoslavijo, sicer še morali dopuščati tudi javno kulturno udejstvovanje slovenske manjšine na Koroškem. K temu je gotovo pripomogla tudi lojalnostna izjava, ki sta jo 30. marca 1938 podala Franc Petek in Joško Tischler v imenu Slovenske prosvetne zveze. S tem sta med drugim preprečila prepoved izdajanja tednika Koroški Slovenec, ki so ga njuni deželni nasprotniki načrtovali po anšlusu. Tischler si je prizadeval, da tudi v zahtevnih razmerah nacističnega režima prepreči kršenje narodnih pravic koroških Slovencev. Na občnem zboru Slovenske prosvetne zveze 28. decembra 1938 je bila osnovna ugotovitev njenih voditeljev naslednja: »Avstrija je ­izginila z njenim režimom, koroški Slovenci pa smo ostali.«

Tischlerjevo pismo koroškemu deželnemu glavarju Wladimirju Pawlovskemu / Tischlers Brief an den Kärntner Landeshauptmann Wladimir Pawlowski, 23. 4. 1938. (ADT/ZRC SAZU)

Statut Slovenske prosvetne zveze po sklepu občnega zbora z dne 22. 11. 1934 in spremembah z dne 18. 3. 1937 / Statuten des Slowenischen Kulturverbandes laut Beschluss der Hauptversammlung vom 22. 11. 1934 und den Abänderungen vom 18. 3. 1937. (ADT/ZRC SAZU)

Prepis letaka proti Tischlerju, s katerim se je 1. februarja 1939 začela kampanja za njegovo odstranitev z beljaške gimnazije / Abschrift des Hetzblattes gegen Tischler, mit welchem am 1. Februar 1939 die Kampagne für seine Beseiti­gung vom Villacher Gymnasium begann. (ADT/ZRC SAZU)

Pismo podpore Tischlerju s strani beljaških dijakov, naslov­ljeno na ravnateljstvo / Unterstützungsschreiben für Tischler seitens der Villacher Gymnasiasten, adressiert an die Direktion, 25. 2. 1939. (ADT/ZRC SAZU)

Toda nacisti na Koroškem so tedaj že v veliki meri poteptali obljube, dane v kampanji za plebiscit ob anšlusu, zlasti na šolskem področju. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bodo poiskali kakšno pretvezo, da se Tischlerja odstrani iz političnega življenja. Na beljaški gimnaziji je 1. februarja 1939 začel med učenci krožiti letak, ki je ščuval proti Tischlerju in ga imenoval za izdajalca, nakar so se začeli proti njemu protesti. Šlo je za politično režirano spletko, ki naj bi povzročila Tischlerjev odhod iz Koroške. Pomagalo mu ni niti pismo podpore, ki so ga na ravnateljstvo šole naslovili dijaki, v katerem so potrdili, da naj ne bi pri pouku nikoli spregovoril niti besede o politiki. V pismu so poudarili, da naj bi si v petih letih poučevanja v Beljaku prislužil tako njihovo spoštovanje kot tudi zaupanje staršev, demonstracij pa naj bi se udeležil zgolj manjši del učencev, ki naj sploh ne bi poznal dejstev. Tischler je bil 20. februarja naposled obveščen, da je deželni šolski svet odredil, naj se ga odpusti. Premeščen je bil v Bregenz.