Ustanovitelj Narodnega sveta koroških Slovencev
Po sprejemu oktobrske odredbe o obveznem dvojezičnem šolstvu se je zdelo, da je Tischlerjeva politika prepričevanja in potrpežljivega pridobivanja koncesij prava pot, ki naj bi postopno in z malimi koraki končala dolga desetletja krivic, prizadejanih slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Če izvzamemo vse glasnejše kritike med radikalnejšimi člani Osvobodilne fronte, so Slovenci Tischlerjevo delovanje v deželni vladi ocenjevali »zelo pozitivno«. Vsaj tako je menil sam, ko se je spominjal tistega obdobja: »Ljudje so prihajali in so imeli do mene prost dostop in hitro rešitev.«
Tischler v družbi s škofom Gregorijem Rožmanom in prelatom Rudolfom Blümlom / Tischler in der Gesellschaft des Bischofs Gregorij Rožman und des Prälaten Rudolf Blüml.
(ADT/ZRC SAZU)
Do prvih večjih nesoglasij je prišlo v luči priprav na volitve, razpisane za 25. novembra 1945. Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško je 21. septembra sprejela statut in program. Tischler je zaprosil britansko zasedbeno oblast, da na njuni podlagi dovoli delovanje Slovenske stranke. Tischler je 17. oktobra izjavil, da želi nadaljevati sodelovanje z obstoječimi strankami, Slovenska stranka pa bi morala v volilnem boju nastopiti kot nepolitična sila, ki bi zajela vsakega Slovenca, od komunističnega delavca do katoliškega duhovnika. Toda komunistični oblastniki v Jugoslaviji so se odločili, da je bolje volitve bojkotirati, kot pa z udeležbo legitimirati obstoječe državne meje. Tischler je bil nasprotno 5. novembra pripravljen podpisati izjavo, da mejno vprašanje ne bo del volilnega boja.
Lojalnostna izjava, s katero so britanske oblasti pogojevale dovoljenje za ustanovitev Slovenske stranke in njen nastop na volitvah / Loyalitätserklärung, von der die britischen Behörden die Erlaubnis zur Gründung der Slowenischen Partei und ihr Antreten bei der Wahl abhängig machten; Tischlerjev podpis/Tischlers Unterschrift 5. 11. 1945. (ADT/ZRC SAZU) (ADT/ZRC SAZU)
Tischlerjeva odstopna izjava, naslovljena na deželnega glavarja Piescha /Tischlers Rücktrittserklärung, adressiert an den Landeshauptmann Piesch, 6. 11. 1945.
(ADT/ZRC SAZU)
Tischlerjeva odločitev je povzročila veliko razburjenje v komunističnem jedru Osvobodilne fronte, ki je zahtevalo slovenski bojkot volitev. Spor je dosegel vrhunec 6. novembra 1945 na sestanku plenuma Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, ko je bila Tischlerju izrečena nezaupnica. Tischler je zaradi spoznanja članov vodstva, da je domnevno ravnal nepravilno, odstopil tako kot zastopnik Slovencev v deželni vladi kot tudi predsednik Osvobodilne fronte za Koroško. Britanska zasedbena oblast volitev ni bila pripravljena preložiti. Tischler je odločitev o neudeležbi na novembrskih volitvah retrospektivno označil za »zgodovinsko napako«.
Da Tischler takrat ni popolnoma prekinil odnosov z Osvobodilno fronto, je verjetno tudi posledica dejstva, da je želel obnoviti Slovensko prosvetno zvezo, ki je prenehala delovati z napadom Sil osi na Jugoslavijo, za kar je potreboval širšo podporo. Na občnem zboru 20. marca 1946 je bil izvoljen za njenega predsednika. Vendar je vedno težje usklajeval različne poglede, nasprotja s komunističnimi aktivisti pa so naraščala. Tischler je zato 9. januarja 1949 izstopil iz Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte. Na občnem zboru 12. marca istega leta Tischlerja tudi niso več izvolili za predsednika Slovenske prosvetne zveze.
Tischlerjev govor na občnem zboru Slovenske prosvetne zveze / Tischlers Rede in der Hauptversammlung des Slowenischen Kulturverbandes, 20. 3. 1946. (ADT/ZRC SAZU)
Končno odločitev, da ustanovi novo politično organizacijo, ki naj bi se oprla na predvojne temelje Koroške slovenske stranke, je Tischler sprejel po sestanku zunanjih ministrov velesil v Parizu, ki so se 16. junija 1949 odločili, naj Avstrija ohrani meje pred anšlusom. Dober teden dni kasneje, 28. junija, je bil sklican prvi občni zbor nove politične organizacije – Narodnega sveta koroških Slovencev. Na posvetovanju je Tischler izrekel – znamenite in večkrat citirane besede –, »da je usoda kor[oških] Slovencev zopet dana njim samim v roke«. Tischler je kasneje glavne motive za ustanovitev nove organizacije strnil v naslednji izjavi: »Priznati smo želeli novo realnost ter naglasiti, da smo del slovenskega naroda in da hočemo graditi koroško politiko na isti osnovi, na kateri je politika rasla na Koroškem pred vojno.«
Tischlerjev govor na občnem zboru Slovenske prosvetne zveze / Tischlers Rede in der Hauptversammlung des Slowenischen Kulturverbandes, 20. 3. 1946. (ADT/ZRC SAZU)