Razočaranja v drugi republiki
Drago Štoka, dolgoletni voditelj Slovenske skupnosti, narodne stranke Slovencev v Italiji, se je ob Tischlerjevi smrti spomnil pogovora, ki je ostal zabeležen tudi v Našem tedniku. S prvakom Narodnega sveta koroških Slovencev sta namreč primerjala položaj zamejskih Slovencev v obeh državah in razpravljala o »nevšečnostih«, s katerimi se morajo soočati manjšinski politiki. Štoka je ob tem zavzdihnil, češ, »ali ne bi bilo bolje, če bi se še enkrat rodil, roditi se v Parizu, Londonu ali Rimu – v velemestu proč od provincialnega vzdušja«. Tischler je takšno razmišljanje odločno zavrnil: »Če bi se še enkrat rodil, bi se rad rodil zopet tu sredi svojih ljudi, njihovih težav in njihove revščine.«
Tischler in Blüml z učitelji Kmetijske gospodarske šole v Tinjah / Tischler und Blüml mit den Lehrern der Landwirtschaftsschule in Tainach. (ADT/ZRC SAZU)
Joško in Ana Tischler med molitvijo ob srebrni poroki v cerkvi na Gospe Sveti, 18. 8. 1954. / Joško und Anna Tischler beim Gebet anlässlich ihrer Silberhochzeit in Maria Saal. (ADT/ZRC SAZU)
Tischler se je kot prvi ravnatelj Slovenske gimnazije v celoti posvetil njenemu vodenju. Predsedniško mesto Narodnega sveta koroških Slovencev je leta 1960 prevzel Valentin Inzko starejši. Na občnem zboru je Tischler pojasnil, da zaradi službenih obveznosti ravnatelja ne more voditi še politične organizacije. Po pričevanju njegovih somišljenikov je bila ta izjava presenečenje. Menda so ga kar trikrat prosili, naj bi ponovno kandidiral, a je vsakič zavrnil.
Čeprav ni več zasedal izpostavljene politične funkcije, je Tischler še naprej doživljal bolj ali manj prikrite napade nasprotnikov. Ko je v začetku oktobra 1960 umrl pisec zgodovine koroških Slovencev Fran Erjavec, se je na pogrebu v Ljubljani v njihovem imenu od njega poslovil Tischler. S tem si je prislužil oster dopis deželnega šolskega sveta, da mora pojasniti svojo odsotnost z delovnega mesta. Pozvan je bil, da sporoči, ali je za obisk Ljubljane pridobil dovoljenje pristojnega organa, torej deželnega šolskega sveta. Tischlerjev odziv je bil odločen. Pojasnil je, da ni odšel v Ljubljano zaradi užitka, ampak iz občutka dolžnosti ob smrti dolgoletnega prijatelja. Pri tem je pripomnil, da so mu poznani obiski koroških uradnikov v italijanskem Trbižu (Tarvisio, Tarvis), ki pa naj bi se tja vozili zaradi užitkov in vina, za kar gotovo naj ne bi imeli dovoljenj. Če pa je že bilo govora o zakonskih predpisih, je Tischler spomnil, da še vedno ni bilo izpolnjeno določilo, da bi moral deželni šolski svet ustanoviti poseben oddelek za Slovensko gimnazijo. Ker pa slednjega še ni uspel ustanoviti, se Tischler tudi ni mogel obrniti nanj za pridobitev dovoljenja za odsotnost.
Tischlerjev dopis Avstrijski ligi za človekove pravice / Tischlers Schreiben an die Österreichische Liga für Menschenrechte, 1. 3. 1966. (ADT/ZRC SAZU)
Dopis koroškega deželnega šolskega sveta Tischlerju / Schreiben des Kärntner Landesschulrates an Tischler, 16. 11. 1960. ADT/ZRC SAZU)
Tischlerja v drugi republiki niso razočarali samo vladni krogi na Dunaju in v Celovcu, ampak ga je žalostilo tudi ravnanje Cerkve, ki ji je ostal zvest kljub ravnanju katoliške hierarhije pri obravnavanju narodnostnih nasprotij na Koroškem. Tischlerja je v povojnih letih motil tudi mačehovski odnos ordinariata krške škofije do Mohorjeve družbe, v kateri je videl povezovalni okvir za celoten slovenski etnični prostor. Napetosti med cerkveno hierarhijo na Koroškem in Tischlerjem so se obdržale vse do smrti, še zlasti ko je šlo za rabo jezika v bogoslužju in pri verouku. Vseeno je verjel, da bo nekoč tudi na Koroškem Cerkev bolj prisluhnila slovenskim vernikom.
Tischlerjev dopis rojakom / Tischlers Schreiben an die Landsleute, 10. 6. 1958. (ADT/ZRC SAZU)