Razočaranja v drugi republiki

Tischler se je kot prvi ravnatelj Slovenske gimnazije v celoti posvetil njenemu vodenju. Predsedniško me­sto Narodnega sveta koroških Slovencev je leta 1960 prevzel Valentin Inzko starejši. Na občnem zboru je Tischler pojasnil, da zaradi službenih obveznosti ravnatelja ne more voditi še politične organizacije. Po pričevanju njegovih somišljenikov je bila ta izjava presenečenje. Menda so ga kar trikrat prosili, naj bi ponovno kandidiral, a je vsakič zavrnil.

Čeprav ni več zasedal izpostavljene politične funkcije, je Tischler še naprej doživljal bolj ali manj prikrite napade nasprotnikov. Ko je v začetku oktobra 1960 umrl pisec zgodovine koroških Slovencev Fran Erjavec, se je na pogrebu v Ljubljani v njihovem imenu od njega poslovil Tischler. S tem si je prislužil oster dopis deželnega šolskega sveta, da mora pojasniti svojo odsotnost z delovnega mesta. Pozvan je bil, da sporoči, ali je za obisk Ljubljane pridobil dovoljenje pristojnega organa, torej deželnega šolskega sveta. Tischlerjev odziv je bil odločen. Pojasnil je, da ni odšel v Ljubljano zaradi užitka, ampak iz občutka dolžnosti ob smrti dolgoletnega prijatelja. Pri tem je pripomnil, da so mu poznani obiski koroških uradnikov v italijanskem Trbižu (Tarvisio, Tarvis), ki pa naj bi se tja vozili zaradi užitkov in vina, za kar gotovo naj ne bi imeli dovoljenj. Če pa je že bilo govora o zakonskih predpisih, je Tischler spomnil, da še vedno ni bilo izpolnjeno določilo, da bi moral deželni šolski svet ustanoviti poseben oddelek za Slovensko gimnazijo. Ker pa slednjega še ni uspel ustanoviti, se Tischler tudi ni mogel obrniti nanj za pridobitev dovoljenja za odsotnost.