Mladost & šolanje
»Jozej, pa na dom in na Boha kne pozabi!« S temi besedami se je mati na Tinjskem polju poslovila od takrat 12-letnega sina Joška, ko je odhajal na celovško gimnazijo. Sicer čustveno sporočilo žalostne matere ob slovesu lepo odraža miselni svet članov Tischlerjeve družine na predvečer prve svetovne vojne. Privrženost domu in katoliški veri sta bila trdno zasidrana pri večini koroških slovenskih kmetov, ko pa se je desetletje pozneje – takrat že kot študent na Dunaju – začel spogledovati s politiko, je bila prav materina popotnica Tischlerjevo glavno vodilo v družbenem življenju.
Moje življenje (Mein Leben) – prva stran rokopisa spominov Joška Tischlerja. / Erste Seite der handschriftlichen Erinnerungen Joško Tischlers. (ADT/ZRC SAZU)
Domovinski list Joška Tischlerja, izdan v Tinjah | Heimatschein von Joško Tischler, ausgestellt in Tainach, 19. 5. 1928. (ADT/ZRC SAZU)
Joško Tischler se je rodil 8. maja 1902 kot osmi otrok očeta Jožefa Tischlerja in matere Ane, rojene Starc, pri Marku v Zablatah. Jeseni 1909 je oče kupil Hajnžlnovo domačijo v Tinjah, kamor se je tudi preselila celotna družina. Tischler se je kasneje spominjal, da je prevladoval v tamkajšnji šoli »nemški duh«. Pouk je bil namreč skoraj izključno nemški, z izjemo verouka, ki ga je poučeval prošt Gregor Einspieler ali pa njegov kaplan Lovro Božič. Spomladi 1914 je slednji začel pripravljati mladega Tischlerja za sprejemni izpit in ga v začetku julija tudi pospremil v Celovec, da ga opravi. To je bila sploh prva Tischlerjeva vožnja z železnico. Pri sprejemnem izpitu so učenci imeli nemški narek, stavčno in besedno analizo ter še nekaj računov – Tischler ga je opravil uspešno. Med šolanjem na gimnaziji v Celovcu se je začela prva svetovna vojna, ki je habsburška monarhija ni preživela. V zahtevnih razmerah predplebiscitne negotovosti so starši Tischlerja poslali v Kranj, kjer je v letih 1919–1921 obiskoval gimnazijo. Zadnji razred gimnazije je leta 1922 opravil spet v Celovcu. Sledil je vpis na dunajsko univerzo, kjer je bil promoviran konec leta 1926, nato pa je naslednje leto zaključil še profesorske izpite iz matematike in fizike.
Slovenski študentje so na Dunaju tedaj živeli v težkih razmerah, raztreseni po različnih koncih nekdanje cesarske prestolnice. Njihov gmotni položaj je bil resnično nezavidljiv, bili so bolj lačni kot siti. Po spominih njegovega kolega Bratka Krefta, s katerim sta delovala v Klubu koroških slovenskih akademikov, je bil Tischler izjema: »Kljub težkim socialnim razmeram je sodil Tischler med najmarljivejše študente, ker je hotel čimprej končati svoje študije in dobiti nato mesto suplenta kje na Koroškem.« Dunajski klub slovenskih študentov je vsako leto med počitnicami organiziral sestanke v kakšnem od koroških krajev, ki so se ga radi udeleževali tudi celovški bogoslovci in srednješolci. Med drugim so lahko redno prisluhnili poročilom o aktualnem političnem dogajanju obeh slovenskih poslancev v koroškem deželnem zboru, župniku Ivanu Starcu in zdravniku Francu Petku, pogosto pa jih je nagovoril tudi vplivni prelat Valentin Podgorc. Prvo počitniško zborovanje je bilo avgusta 1923 v Bilčovsu, sledila pa so srečanja v Zahomcu v Ziljski dolini (1924), Selah (1925), Logi vasi ob Vrbskem jezeru (1926), Pliberku (1927) in Št. Janžu v Rožu (1928). Tischler je vtise s počitniških zborovanj opisal v brošuri Dijaki narodu, pri čemer je posebej izpostavil družabno vzdušje v Selah, kjer so se dijaki zbrali 25. in 26. avgusta 1925: »Marsikateremu izmed nas so bile Sele še neodkrit del slovenske zemlje in ni se mogel načuditi naravnim krasotam ob vznožju strme Košute. Ubrano prepevanje Selanov in humor Rutarjevega Jurja so povzdignili svečanost našega bivanja v Selah in dobro razpoloženje med tovariši dijaki, ki so se v Selah počutili prav domače.«
Po končanem študiju na Dunaju je Tischler takoj zaprosil pri koroškem deželnem šolskem svetu za pripustitev k poskusnemu letu. Dodeljen je bil celovški realki, kjer je nato poučeval matematiko in fiziko od 3. januarja do 28. junija 1928. Toda po njegovem lastnem pričevanju je bil odnos profesorjev do njega »leden«. Stalne zaposlitve v Celovcu ni dobil, našel pa jo je na realni gimnaziji v Fürstenfeldu, kjer je nastopil službo 6. septembra 1928. Za razliko od napetih odnosov v Celovcu je tu v učiteljskem zboru vladalo dobro prijateljsko vzdušje. Med službovanjem v Fürstenfeldu se je Tischler 18. avgusta 1929 poročil z Ano Podlipnik. Toda lepo vzdušje v štajerski šoli na meji z Madžarsko ni trajalo dolgo. Po Hitlerjevem prevzemu oblasti v Berlinu se je namreč tudi nanjo preselil nemir. Jeseni 1934 se je Tischler vrnil na Koroško in se aktivno vključil v tamkajšnje politično dogajanje.