Med povojnim optimizmom in politično stvarnostjo
»Dogodki med drugo svetovno vojno in po vojni so me prepričali, da je mogoče približati oba naroda v deželi le, če da šola otrokom subjektivno in objektivno sposobnost za medsebojno poznanje in spoštovanje. To pa naj se doseže v znanju obeh jezikov.« Citirana Tischlerjeva izjava, izrečena v intervjuju za katoliški tednik Družina dve leti pred smrtjo, priča o njegovem optimističnem gledanju na možnost rešitve koroškega vprašanja na ruševinah druge svetovne vojne. Hkrati pa je ob nenaklonjenem ravnanju Britancev, ki so zasedli Koroško, kmalu spoznal, da je odporniško gibanje koroških partizanov v očeh zaveznikov že v veliki meri pozabljeno.
Priloga k zapisniku 13. seje začasne koroške deželne vlade /Anhang zum Protokoll der 13. Sitzung der Provisorischen Kärntner Landesregierung, 3. 10. 1945. (ADT/ZRC SAZU)
Za Tischlerja se je začelo novo obdobje aktivnega političnega dela znotraj Osvobodilne fronte za Koroško. Poleg aktivistov iz komunističnih vrst so delovali v Osvobodilni fronti tudi liberalni narodnjaki, med katerimi so prednjačili Franc Petek, Luka Sienčnik ter brata Mirt in Franci Zwitter. Najštevilčnejša pa je bila katoliškonarodna skupina okoli Tischlerja in Vinka Zwittra. Ker je Petek sprva zavračal vodenje Osvobodilne fronte, so člani komunističnega jedra, ki so želeli na njeno čelo postaviti osebo z močnim vplivom v deželi še iz predvojnih časov, to mesto ponudili Tischlerju.
Z najožjimi somišljeniki se je Tischler sestajal vsak večer. Z ravnateljema Francem Legatom in Francem Aichholzerjem so izdelali osnutek odredbe za obvezno dvojezično osnovno šolo, kot si jo je zamislil po švicarskem zgledu. Britanska zasedbena oblast je sprva nameravala ustanoviti južno od Drave na ozemlju cone A, kjer je na plebiscitu leta 1920 Jugoslavija dobila večino, samo slovenske šole, severno od Drave pa nemške. Koroška deželna vlada je takšni ureditvi nasprotovala, saj naj bi povzročila delitev dežele na dva dela, kar bi bila voda na mlin zagovornikom priključitve Jugoslaviji. Vendar so se koroški oblastniki zavedali, da bodo v novih mednarodnih okoliščinah morali storiti tudi kakšno pomembno gesto v smeri zahtev koroških Slovencev in za njimi stoječe Jugoslavije. Tischlerjev »švicarski predlog« jim je zato deloval kot naročen, saj so v njem videli kompromis.
Tischlerjev članek o koroškem šolskem vprašanju / Tischlers Aufsatz zur Kärntner Schulfrage. (Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu za leto 1951)
Jedro Tischlerjevega predloga je predstavljala zahteva, da bi moral na nekaj čez sto ljudskih in desetih glavnih šolah v južnih predelih Koroške pouk potekati v obeh deželnih jezikih. Prva tri leta naj bi bil pouk načeloma v maternem jeziku učenca, vendar pa naj bi že od začetka šolanja vsaj šest ur tedensko potekalo v drugem deželnem jeziku. Od četrtega šolskega leta naprej in do konca šolske obveznosti bi postala nemščina edini učni jezik, v slovenščini pa bi se poučevalo v četrtem letu štiri, nato pa tri ure na teden. Verouk naj bi se poučeval izključno v maternem jeziku otroka. S tem bi bilo končno preseženo staro pravilo, po katerem naj bi starši sami odločali, v katerem jeziku naj bi se njihovi otroci šolali. Odredba naj bi poleg tega natančno določila obseg ozemlja na južnem Koroškem, kjer naj bi veljala. Odredba, ki je bila na koroški deželni vladi obravnavana 3. oktobra, je bila uradno objavljena 11. novembra 1945. Potrdil jo je zavezniški svet na Dunaju in je tako postala ustavni zakon.
Listina celovških gimnazijcev ob maturi v čast Tischlerju / Dankesurkunde der Klagenfurter Gymnasiasten anlässlich der Matura zu Ehren von Tischler, Juni 1947. (ADT/ZRC SAZU)
Naslovnica in predgovor knjižice Joška Tischlerja Die Sprachenfrage in Kärnten vor 100 Jahren und heute iz leta 1957 / Titelseite und Vorwort der Broschüre von Joško Tischler Die Sprachenfrage in Kärnten vor 100 Jahren und heute aus dem Jahre 1957.